Lipa zelenela je

Lipa zelenela je tam v dišečem gaju,
s cvetjem me posipala, d'jal sem, da sem v raju.
Veje raztezavala k nebu je visoko,
meni pa je do srca segala globoko.

Ptičice je miljena v senčico vabila,
kadar ležal sem pod njo, me je ohladila.
Zdaj pa nam je revica skoro ovenela,
cvetje, preje ljubljeno zima ji je vzela.

Spavaj, draga lipica, večno ne boš spala.
Nova pomlad zelena nov bo cvet pognala.
Zopet bodo ptičice, ptičice vesele,
pesmi nam prepevale, pesmi žvrgolele